Tad Robinson se je rodil 24. junija 1956 v New Yorku. V svoji prvi skupini z imenom Hesitation Blues Band je Tad pričel igrati leta 1976, ko je študiral v Bloomingtonu. Leta 1982 se je preselil v Chicago, kjer je tri leta konstantno nastopal na največji svetovni klubski blues sceni. Pozneje je nastopal na koncertnih prizoriščih, kot so Buddy Guy’s Legends, The Chicago Blues Festival, B.L.U.E.S., The Wise Fools Pub in mnogih drugih. Večkrat je bil na turnejah po Evropi, Kanadi in Izraelu, nastopil pa je tudi v dveh filmskih uspešnicah s Tommyem Lee Jonesom v filmu Under Siege, kot član filmske blues skupine, njegovo glasbo pa je bilo slišati tudi v A Perfect Murder z Michaelom Douglasom v glavni vlogi. V skupini Dave Specter & The Bluesbirds je bil na plošči "Blueplicity" leta 1994 vodilni vokalist, na plošči so bile tudi Tadove avtorske skladbe "What's Your Angle", "Dose of Reality" in "On the Outside Looking In".
Tad Robinson je z albumom "Did You Ever Wonder?" (Severn 2004) izdal svoj najboljši glasbeni izdelek. Severn Records je zagotovil bogato, soula polno ter s pihali in blues kitaro obogateno glasbeno ozadje za Tadov čuteč glas. Robinsonu igrajo glasbeniki založbe Severn, kot so kitarist Alex Schultz, klaviaturista Benjie Porecki in Kevin McKendree, ritem sekcijo pa tvorita bobnar Marty Binder in basist Harlan Terson. Pihalni del je aranžiral veliki Willie Henderson, med drugim poznan po sodelovanju s Tyronom Davisom.
Tad Robinson je preprosto eden najboljših vokalistov na blues sceni. Čuten modrooki soul tenor je tudi izjemen blues orgličar, ki v simbiozi s kitaristom Alexom Schultzem ponuja pravo blues simfonijo zvokov. Diskografija: "Ode To Infinity" (Delmark 1995), "Last Go Round" (Delmark 1998), "New Point Of View" (Severn 2007).
Alex Schultz
Skupaj s kitaristom Georgeom Barnesom je študiral na Berklee College of Music v Bostonu. Zgodnji kontakti z BB Kingom, Jamesom Cottonom in The Butterfield Blues Band so zasadili semena ljubezni do blues glasbe za vse življenje.Schultz se je leta 1979 preselil v Los Angeles, kjer se je uveljavil na sceni kot basist in kitarist, dve leti in pol je igral za rock&roll in rhythm&blues pionirja Hanka Ballarda. Hitro je pridobil izkušnje na turnejah, kjer je leta 1986 nastopal v Antone’s v Austinu, Texas in si oder delil z Jerry Lee Lewisom, Albertom Collinsom in mnogimi drugimi glasbenimi velikani. Na začetku leta 1986 je delal tudi z mojstrom orglic iz Los Angelesa Williamom Clarkom in posnel album “Blowing Like Hell”, ki je osvojil nagrado W.C. Handy. Igral in snemal je s Smokey Wilsonom, sodeloval je tudi na štirih ploščah, ki jih je Clarke posnel z založbo Alligator iz Chicaga. V tem obdobju je nastopal z velikani blues scene z zahodne obale, kot so Coco Montoya, Debbie Davies, Finis Tasby, Steve Samuels, Rob Rio in številni drugi.
V tem času se je tudi pojavil na dveh albumih založbe Delmark Releases s starim novim prijateljem iz New Yorka Tadom Robinsonom, in njuno sodelovanje traja še dandanes. Soproduciral in igral je na Tadovi najboljši plošči “Did You Ever Wonder”, ki je bila nominirana za nagrado Handy, skupaj sta tudi nastopala na številnih festivalih v ZDA in Evropi, s Tadom pa je sodeloval tudi na plošči iz leta 2007 “A New Point Of View”
Ana Popović se rodila leta 1976 v starem Beogradu in odraščala v topli in ljubeči družini, v kateri je igrala glasba zelo pomembno vlogo. Navkljub mladostniškim uporniškim letom, ki so jo vlekla iz šolskih klopi ter nemirne politične situacije pod Miloševićevim režimom, je izpite na šoli opravljala brez težav. Oče Milutin je bil dober kitarist in basist, pogosto je vabil prijatelje na glasbene improvizacije. Ana je tako odraščala ob poslušanju očetove bogate blues in soul zbirke. Pri petnajstih je prvič prijela v roke očetovo kitaro in takoj podlegla njenim čarom. Njen oče ji je pri prvih glasbenih korakih pomagal, vendar je kmalu ugotovil, da hčerin naravni talent presega njegove sposobnosti. Čeprav nista bila premožna, sta starša Ani omogočila inštrukcije kitare. Ana je v te vaje vložila dušo in srce ter presenetila učitelja s svojim napredkom in hitrim razvojem lastnega stila. Po zaključeni gimnaziji leta 1994 se je Ana odločila slediti očetu, in vpisala grafično oblikovanje na Univerzi v Beogradu.
Glasba začne Ani jemati več časa, ko ustanovi svojo prvo skupino Hush. Vadili so v majhni garaži v Novem Beogradu, živi nastopi so sledili prav kmalu. Sprva je kot dekle igrala drugo kitaro, vendar so se zadeve kmalu spremenile. Do leta 1998 je imela tudi po sto koncertov na leto, redno se je začela pojavljati na jugoslovanski televiziji. Konec komunizma pomeni za glasbenike predvsem svobodno potovanje, s tem pa gostovanja po številnih blues festivalih zlasti v Grčiji in na Madžarskem. S skupino Hush je posnela prvi album "Hometown" v omejeni nakladi, leta 1998 pa je uspešno opravila sprejemne izpite za študij grafičnega oblikovanja v Utrechtu. Nekaj tednov pred začetkom študija se je odločila poslati posnetke na utreški konservatorij, kjer je bil Anin posnetek takoj izbran. Odločitev o izbiri življenjske poti in kariere je bila zaradi počutja glasbenice in ne oblikovalke, zelo lahka.
Leta 1999 je začela študij na Nizozemskem, kar jo pripelje do ustanovitve svoje nizozemske skupine, ki zelo hitro postane stalnica na nizozemski in nemški blues sceni. Zaradi vse večjih koncertnih obveznosti in ob vse večjih nemirih in bombardiranju rojstnega mesta Beograda, se odloči opustiti študij ter podpiše prvo diskografsko pogodbo z nemško založbo Ruf.
Oktobra 2000 Ana potuje v Memphis na snemanje prve plošče za Ruf Records. Prvo ploščo "Hush" poimenovano po svoji prvi skupini je produciral Jim Gaines (produciral je tudi Santano in Stevie Ray Vaughana). "Hush" izzide v začetki leta 2001. To je obdobje številnih uspehov, v tem času se ji v Utrechtu pridruži tudi mlajša sestra Maja, kjer študira na umetniški šoli. Ana je vključena na album posvečen Jimiju Hendrixu "Blue Haze", kjer sodelujejo tudi Bernard Allison, Eric Burdon, Walter Trout, Popa Chubby, Jimmy Thackery, Taj Mahal in Buddy Miles. Njen prispevek je verzija Hendrixove skladbe "Belly Button Window". Istega leta nastopi tudi kot poseben gost na turneji Bernarda Allisona, ki se ji pridruži tudi na eni skladbi albuma "Hush".
Leta 2002 je Ana je del evropske "Jimi Hendrix Tribute tour" z Walterjem Troutom. Tega leta tudi s svojo skupino prvič gostuje v ZDA. Istega leta je nominirana za tri kategorije bluesovskih nagrad v Franciji: najboljša pevka, najboljši kitarist in najboljši album.
Ana se v letu 2003 vrne v Memphis in posname drugi album za Ruf Records z naslovom "Comfort to the Soul". Pol albuma je februarja produciral Jim Gaines, ostalo pa je aprila produciral David Z (Prince, Buddy Guy, Jonny Lang). Za izjemno kombinacijo bluesa, rocka, soula in jazza je Ana v Memphisu nominirana za prestižno nagrado WC Handy Awards v kategoriji najboljšega novega imena, s čimer je bil prvič nekdo iz Evrope nominiran v tej kategoriji. Ana je tudi prvi evropski izvajalec, ki nastopi na podelitvi nagrad. V tem letu Ana tudi postane izvajalec proizvajalca Fender kitar in DR strun. Na Rhythm & Blues Festu v Peeru, Belgija, Ano povabi na oder sam kralj soula Solomon Burke, ki jo tudi takoj povabi za gostjo na turneji.
Ana realizira tretjo ploščo za Ruf, ki izide leta 2005, tudi kot živi DVD posnet v klubu Melkweg v Amsterdamu z naslovom "Ana! Live in Amsterdam".
Ana je povabljena na legendarno križarjenje Blues Cruise 2006 – do njenega nastopa še nihče iz Evrope ni nastopil na prestižnem križarjenju s svojo lastno skupino. Februarja so jo bralci BluesWax Magazine nominirali za blues izvajalca leta. Druga nominiranca sta bila Tab Beniot in Joe Bonamassa. Julija Ana prejme šestkratno nominacijo za Living blues awards 2006. Izbrana je bila v kategorijah najboljši blues DVD, najboljši živi izvajalec, najboljša ženska izvajalka bluesa in najboljši glasbenik - kitarist. Po 13-tedenski turneji po ZDA Ana podpiše pogodbo z Eclecto Groove records (založba v korporaciji Delta Groove Music) in potuje v Los Angeles na snemanje prve plošče za Eclecto Groove.
V letu 2007 nastopi na Sundance Film Festival v Park Cityu, Utah. Njen nastop je skupaj z Mikom Finniganom in Lennyem Castrom ekraniziran na izdaji BigSky Motion Pictures release "What Love Is" s Cubo Gooding Jr. Anina plošča "Still Making History" izzide 19. junija 2007 istočasno po celem svetu. Ploščo izdano pri The Eclecto Groove / Delta Groove Music producirata David Z. in z Grammyem nagrajeni producent John Porter (Los Lonely Boys, Bonnie Raitt, Keb’ Mo’ in drugi).
V tem letu ima 152 koncertov; izvede sedem turnej po ZDA, oder si deli s številnimi slavnimi izvajalci, med njimi je tudi legenda Buddy Guy. Poleg Evrope in ZDA obišče tudi Rusijo in Mehiko. Oktobra je povabljena na nizozemsko combi-turnejo s slavnim nizozemskim kitarskim herojem Janom Akkermanom (Focus). Prav tako oktobra nastopa v hollywoodski produkciji "Springbreak '83 shot in New Orleans". Istega meseca se njena plošča uvrsti na osmo mesto Billboard Blues Chart, kjer si deli mesto s Steviem Ray Vaughanom. Novembra doseže sedmo, decembra pa celo četrto mesto.
5. maja 2008 Ana postane mama – rodi se ji fantek Luuk. Že junija Ana s skupino in sinčkom Luukom nastopa na pettedenski turneji po ZDA in Kanadi skupaj s Jonnyem Langom, Ronniejem Earlom, Los Lobos in številnimi drugimi. Julija "Still Making History" doseže tretje mesto na Billboard Blues Chart, na lestvici je celih 19 tednov.
Leto 2009 se začne z poklonom, ker je vključena v dokumentarec Roberta Radlerja o kitaristih "Turn it up" - o najboljših kitarah in kitaristih sveta. Marca in aprila snema drugo ploščo za založbo Eclecto Groove "Blind For Love" v Castle Oaks Studiih v Los Angelesu, s producentoma Davidom Z-jem (Prince, Jonny Lang) in Markom Dearnleyem (AC/DC, Paul McCartney). Basistu Ronaldu Jonkerju in bobnarju Andrewu 'Blaze' Thomasu iz njene skupine se v studiu pridružijo še bobnar Tony Braunagel in klaviaturist Mike Finnigan z Phantom Blues Banda. "Blind For Love"izide 21. julija.
Dennis Greaves, ki vodi skupino, igra kitaro in poje bolje kot kdajkoli v karieri, postaja živa legenda! Ob njem stoji čudežna ritem sekcija, saj sta Gerry McAvoy in Brendan O'Neill pravi vihar! Gerry je basist, ki je 15 let spremljal legendo britanskega bluesa, že pokojnega Rorya Gallaghera, kar je Brendan na bobnih počel 10 let. Čez to ritem sekcijo se razpenjajo unikatne orglice Marka Felthama, ki od januarja 2001 ponovno igra z Nine Below Zero, in je bil tudi njihov ustanovni član. V živo je ta kombinacija smrtonosna - trd in oster rhythm & blues zvok je pretresel že številne slavne odre. Skupina pogosto razproda velike klube že mesece v naprej.
«Nine Below Zero so briljantni v živo, na odru garajo, publika pa je pogosto izčrpana kot sama skupina«, pravi Andrew Zweck, eden od najmočnejših organizatorjev koncertov pri Harvey Goldsmith Ents. Tako dobro so pokrili kredibilno nišo, prostor, ki ga bodo drugi težko pokrili, kdo drug je sploh tako dober? In tako pogosto? Nine Below Zero so alternativa alternativi, skupina, ki pride igrat, skupina s svojim lastnim zvokom in globokim razumevanjem svojih glasbenih korenin. Nine Below Zero imajo neutruden duh, brez odstopanj, brez opravičil, brez hazardiranja. Nastali so leta 1977 v južnem Londonu, že dve leti kasneje osvojili svoje mesto na londonski sceni, s trgajočim in tulečim bluesom in R&B vzburjali klube, kot so Dingwalls, The Music Machine in The Rock Garden. Kar nenadoma je spet bilo življenje v starem dobrem bluesu! Novo dinamično življenje! Bila je energija, spontanost, entuziazem, bili so ... Nine Below Zero. Ob prevladi punka je gibalo še nekaj drugega!
Skupina je ponovno doživela enega od vrhuncev 16. julija 1980, ko so posneli prvi album 'Live at the Marquee', živo in razburljivo prezentacijo skupine iz tistega časa. Produciral jo je Mickey, plošča pa se še danes odlično prodaja po celi Evropi. In odšli so na promocijsko turnejo. Tri mesece kasneje so nastopili v Hammersmith Odeonu s specialnim gostom Alexisom Kornerjem. Celo leto 1980 so preživeli na turnejah, imeli so le en prost teden, toda napori so bili poplačani. Januarja 1981 so šli snemati drugi album 'Don't point your finger' – njihov prvi studijski album, s katerega je slišati velik napredek. Na plošči je bilo kar devet skladb, ki so jih napisali člani skupine, skladbe so kombinirale standarden blues z dosti bolj nenavadnimi deli - tak je primer skladbe 'You can't please all the people all the time', robustna skladba s pevskim delom, ki je nakazala novo prihajajočo smer. Derek Green je pripeljal Glyna Johnsa, ki je postal njihov producent in delal tudi z Led Zeppelin in Rolling Stonesi. Glyn je iz albuma naredil mojstrovino. Sproduciral ga je v dvanajstih dneh, album pa je izšel čez dva meseca. Album je kar dvakrat prišel na lestvice in tam ostal pet tednov. Glyn je predstavil Nine Below Zero skupini The Who, in Kenney Jones jih je obiskal v studiu. Všeč mu je bilo, kar je slišal, in Petu Townsendu predlagal, da bi bili Nine Below Zero predskupina The Who na svetovni turneji.
Oktobra 1990 je bil po številnih govoricah napovedan koncert za 10. obletnico v Town and Country Club. Ali zastava Nine Below Zero še vedno plapola? Koncert je bil razprodan in napovedan je bil še en koncert. Gerry McAvoy in Brendan O'Neill sta zapustila Rory Gallagher band z željo ustanoviti lastno skupino, od Marka Felthama pa sta izvedela, da Dennis išče bobnarja in basista za nove Nine Below Zero. Posel je bil sklenjen in začeli so delati. Poln Town & Country je bil priča enaki energiji, vzburjenju in gorečnosti, kot pred desetletjem. Nine Below Zero so se vrnili, in publika jih je pozdravila z odprtimi rokami. Kratka turneja jih je decembra peljala iz Londona in pokazala, da je skupina težko pričakovana po celi Angliji. Ponovno jih je videl Derek Green, takrat pri China Records, in hotel je biti spet vpleten. Pri China so dali soglasje za nov album 'On the Road Again', ki je imel naslov, ki je povedal vse, posnet in izdan pa je bil aprila 1991. Turneje so jih ponovno vrnile v Veliko Britanijo, in sprožile veliko zanimanje tudi v Evropi. Sledila je še ena turneja istega leta. Nine Below Zero so se vrnili. Težko se je bilo leta 1992 posloviti od Marka zaradi zdravstvenih težav, vendar je nov orgličar Alan Glen hitro zapolnil vrzel. Leta 1985 je osvojil Hohner Harmonica Player of the Year. Igral je z B.B Kingom, Johnnyem Winterjem in Albertom Collinsom. Turneje so se nadaljevale, nov album pri China Records 'Off the Hook' je doživel odlične kritike. Bili so predskupina Stingu na njegovi evrospki turneji leta 1993, stvari so se odlično razvijale.
Leto 1994 je bilo leto koncertov in dobre prodaje plošč. Njihova reputacija je prišla na uho Ericu Claptonu, ki mu je bilo všeč, kar je slišal. Povabljeni so bili, da skupaj z njim nastopajo na dvanajstih koncertih v Royal Albert Hallu. Ponovno jih je poslušal Sting, bili so mu tako všeč, da jih je kar kupil! Te noči je z Nine Below Zero podpisal pogodbo za svojo novo diskografsko hišo Panagea Records, ki jo distribuira A&M. Dober glas se je širil in Ray Davies, ki jih je že dolgo poznal, jih je najel za lastno turnejo po Veliki Britaniji vključno z Wembley Areno. Nastopali so tudi z Brianom Mayem na šestih koncertih na njegovi britanski solo turneji. Oktobra in novembra 1994 so bili na turneji po ZDA in Kanadi z Allanah Miles in Alvinom Leejem, kjer so promovirali njihov ameriški album 'Hot Music for A Cold Night'. Leta 1995 je Alan Glen zapustil skupino zaradi prevelikih naporov na turnejah, na njegovo mesto je prišel Billy Boy iz Irske, ki so ga spoznali na eni izmed turnej po Irski. Marca 1996 je izšel nov album 'Ice Staion Zero', na katerem sta kot avtorja sodelovala tudi Nik Kershaw in Russ Ballard, ostalo pa so bile lastne R&B skladbe. To je bil najboljši album do tega trenutka. Tega leta so tudi na povabilo Bruca Willisa igrali v Planet Hollywoodu v Londonu, kar je bila posebna izkušnja.
1999 so se dogovorili za sodelovanje njihove diskografske hiše Zed Records z A&M , kar je rezultiralo z izdajo 'Live at the Marquee' na CD-ju v oktobru 1999. Zaključijo tudi 'Refrigerator', ki Izide januarja 2000. Vseboval je enajst lastnih skladb in je bil dobro sprejet s strani Mojo Magazina. Tega leta praznujejo 20-letnico Live at the Marquee v klubu 'Thomas a Beckett', kjer so tudi začeli kariero. Mark Feltham je igral na obeh nastopih in se zaradi uspeha koncertov pozneje vrnil v skupino.
Stara skupina je bila ponovno skupaj, koncertne turneje in festivalski nastopi ter intervjuji so se začeli kar vrstiti. Nine Below Zero so neprestano delali celih sedemnajst mesecev, potem pa so se odločili, da bodo izdali nov DVD z živimi nastopi. To se je zgodilo maja 2002 in On The Road Again je bil posnet v Wilbarstonu v Angliji. Posneti so bili intervjuji, na filmski trak je tako bil posnet cel dvourni koncert.
Skupina je tudi izrazila svojo željo, da bi nekega dne posneli akustično ploščo, neke vrste unplugged Nine Below Zero. Umaknili so se daleč v Hampshire v Angliji, kjer so snemali prekrasen album 'Chilled'. Ploščo, ki je bila posneta v dveh tednih, je produciral Stephen Smith. Kitarist Paula McCartneya in Pretendersov Robbie McIntosh, je blues kitari Dennisa Greavesa dodal še nekaj ritmičnega ozadja. Nine Below Zero so se takoj spravili na turnejo po Evropi, da bi predstavili 'Chilled', in zelo pozitivne kritike so jim sledile kjerkoli so se pojavili.
Leto 2004 je bilo velikih uspehov, uresničile so se jim želje po igranju na največjih evropskih blues festivalih: - na Pistoia Blues Festivalu so se tako v zaodrju pogovarjali Dennis Greaves, John Mayall, Alvin Lee, Steve Winwood in Santana.
Pred novimi turnejami v letu 2005 so se odločili posneti analogno blues ploščo, s katero so dobesedno dali kapo dol ('Hats Off'), se priklonili največjim blues glasbenikom, ki so jih tako občudovali. Plošča je bila posneta v studiu Konk v Londonu, ki je v lasti Raya Daviesa, pevca skupine Kinks. Ray jih je tudi stalno prihajal gledati, in opazoval, kako napreduje projekt starega prijatelja Dennisa.
Leta 2005 so uspeli dvakrat razprodati legendarni 100 club na Oxford Street v Londonu. Pete Wingfield, ki je igral z Everly Brothers in Albertom Leejem, je postal tako dober prijatelj skupine, da je postal peti član skupine, ko so potrebovali spremljavo na klavirju.
Leta 2006 so izdali 'Sights and Sounds Vol 1', ki vključuje številne video posnetke in televizijske nastope skozi celo zgodovino skupine, priložen pa je tudi CD z živimi posnetki. Preostali del leta je skupina intenzivno nastopala po Evropi.
Sledile so odlične kritike in razprodana turneja pod imenom G.A.S. Na enemu izmed koncertov, s katerim so promovirali 'Bring It On Home', se jim je pridružil Gary Moore, s katerim so se začeli dogovarjati za sodelovanje.
Leto 2008 so začeli s posebno prošnjo, da bi odprli koncert legendarnega Chucka Berrya v 100 Club na Oxford Street. Skupina je začela pripravljati nov CD, po plošči 'Refrigerator' je to prvi z novimi originalnimi skladbami, koledar pa še vedno polnijo z nastopi po blues festivalih ter številnimi nastopi po Veliki Britaniji, ostali Evropi, in v zadnjem času tudi po Irski.
"Če bi bil moj oče danes še živ, bi rekel: "To je moj fant!"
BIG BILL Morganfield (sin Muddya Watersa)
Pravijo, da če bi Ian Siegal pel že v šestdesetih, potem bi danes bil artist v kategoriji Vana Morrisona, Joeja Cockerja ali Erica Claptona. Dejansko pa je otrok sedemdesetih, ki je zapustil art college v poznih osemdesetih in šel igrati po nemških klubih. Iz berlinskih ulic se je Siegal vrnil igrati najprej v klube okoli Nottinghama, potem se je preselil v London, v zadnjem času pa nastopa na glavnih odrih Evrope.
Zadnji dve evropski turneji (2003/4), ko je nastopal kot predskupina za ex-Rolling Stonesa Bill Wyman’in njegove Rhythm Kings, sta ga predstavili tudi širši publiki. Sledila je angleška turneja v doselovanju z Big Bill Morganfield (sin Muddya Watersa, ki ga Siegal imenuje kar The Blues God – Bog bluesa). V tem času je Siegal ogrel srca ljubiteljem bluesa na Nizozemskem, v Belgiji, Avstriji in na Madžarskem. Leta 2005 je dosegel vrh Soul/Blues/Jazz lestvic na Nizozemskem, 2006 pa se je predstavil tudi v Ameriki z nastopi po največjih klubih ter na velikih festivalih na zahodni obali.
Rojen je bil leta 1971na skrajnem jugu Anglije, Ianovi prvi glasbeni spomini so Buddy Holly, Jerry Lee Lewis, Elvis in Chuck Berry. Ti so ga je pripeljali v življenjsko strast – spoznal je blues in vse njegove sorodne zvrsti, predvsem pa je spoznal enkratnega Muddya Watersa.
"Ne vem od kdaj poznam Muddya Watersa, poslušal sem ga že kot otrok," pravi Ian. "Njegova glasba in Howlin' Wolf sta name imela velikanski vpliv."
Pri šestnajstih je začel kot občasen roadie v bratrančevi skupini, neke moči pa je bil nepričakovano zaprošen, da zapoje. Rezultat je bilo navdušeno občinstvo in zadovoljen (predvsem pa presenečen) mladi pevski talent z novo kariero pred seboj.
Dve leti kasneje je sam pobral kitaro in se sam učil igrati. Pri dvajsetih je zapustil umetniško šolo in odpotoval v Berlin, nastopati in igrati za življenje. Kot pravi sam, se je tam njegovo igranje izboljšalo, če ni bilo denarja, tudi hrane ni bilo! Ko se je vrnil v Anglijo, je vedel, da je bila zanj edina kariera glasba.
Obisk Nottinghama se je končal s petletnim bivanjem v kraju, kjer Ianova prva skupina postala najpopularnejša ba lokalni glasbeni sceni. Kmalu se je izkazal kot nadarjeni tekstopisec z globokim razumevanjem tradicije, ki pa je stalno prežal na prihodnost.
Selitev v London je bila neizogibna, Ian se je kmalu uveljavil kot pomemben član londonske blues skupnosti. Tako se je rodil današnji Ian Siegal band.
Sledili so številni nastopi z ameriškimi izvajalci. Pel je tudi z drugimi skupinami, bil je vokalist skupine Lea Sankeya, slišimo ga lahko na albumu "Tell Me There's a Sun".
Sledili so nastopi na odrih velikih festivalov:t Edinburgh, Lugano, Peer, North Sea Jazz – postal je poznan kot eden najbolj spontanih, vznemirljivih in živahnih novih imen na sceni.
Vsako leto je njegov delež na odrih bil večji, najbolj pa mu je ostal v spominu nastop z več kot devetdeset let starim mačkom Pinetopom Perkinsom in drugimi še živečimi člani skupine Muddya Watersa. To se je zgodilo leta 2005 v londonskem Jazz Café pred prepolno dvorano. Na festivalu na Norveškem mu je bluesovska legenda vrnila nastop, Pinetop Perkins se mu je spontano pridružil na odru, ta obisk se je spremenil v nepozaben uro dolg nastop.
Na svojem drugem koncertu v Postojni bo nastopil s svojo skupino, Ian Siegal v vlogi pevca in kitarista, na bas kitari bo Andy Graham, na bobnih pa Nikolaj Bjerre.
Terry Evans & Joe Colombo, 25. marec 2010, ob 20.30
Ry Cooder: Terry je eden najbolj dinamičnih soul in blues pevcev današnjega časa, pripoveduje in prepeva o človeških čustvih, pri tem pa ustvarja neposreden stik s svojo publiko.
TERRY EVANS
Postojna blues festival 25. 3. 2010, vabi v Jamski dvorec na zadnji koncert sezone 2009 / 2010. Nastopal bo legendarni Terry Evans. Avtor mnogih hitov, dolga leta eden najbolj iskanih pevcev v Los Angelesu vas bo s svojim značilnim glasom prepričal, da postanete oboževalci – če to seveda še niste – soul glasbe. S festivalsko bogato kariero in nastopanjem v najbolj prestižnih klubih po svetu, bo Terry občinstvu Jamskega dvorca dinamično, čustveno in pristno predstavil svoje največje hite.
Svoj glasbeni slog je oblikoval s poslušanjem: Elmora Jamesa, Little Walterja, Alberta Kinga in BB Kinga.Dolgo preden je Terry s svojo skupino posnel svojo prvo skladbo, so bili ljubitelji glasbe dobro seznanjeni z njegovim neverjetnim glasom. Dolga leta je bil eden najbolj iskanih pevcev Los Angelesa, sodeloval je na zlati plošči Johna Fogertya "Eye of the Zombie", lista sodelovanj pa je zelo dolga: Ry Cooder, Joan Armatrading, John Lee Hooker, Boz Scaggs, Maria Muldaur Pops Staples in še mnogi drugi. Terry je bil na turnejah po ZDA, Evropi in na Japonskem z Ryem Cooderjem, ki mu je bil tudi velik navdih, vse dokler je delal v Kaliforniji.
Na koncertu ga bo spremljal izjemen kitarist JOE COLOMBO. Na evropski in ameriški blues rock sceni Colombova slide tehnika in njegova posebna električna kitara z rezonatorjem ustvarjata samo njemu lasten slog. Od električnih zvokov blues rocka do zvočne čutnosti Delta bluesa gradi Joe, ki se je rodil in odraščal v italijansko govorečemu Locarnu, zvok natančen kot ura poln občutljivih presekov.
Joe Colombo je začel igrati kitaro pri dvanajstih, poslušal je Jimija Hendrixa, Stevieja Raya Vaughana in Johnnya Winterja. Njegova slide tehnika temelji na igranju Elmora Jamesa, Muddya Watersa, Sona Housa in Bukke Whita.
Joejev prvi album "Natural Born Slider " je izšel leta 2002. V celoti je bil odigran s slide kitaro, skladbe so bile pretežno instrumentalne. Ob odobravanju glasbenega tiska je bil zelo uspešen v Švici in Italiji. Istega leta so ga bralci "Buscadero Magazina" izbrali za odkritje leta in za enega izmed najboljših kitaristov.
